Dih jemajoči grad Miramare je bil ustanovljen na ukaz avstrijskega nadvojvode Maksimilijana Habsburško-Lotarinskega. Maksimilijan je želel imeti hišo, ki si jo bo delil z ženo Carlotto in ki spominja na španske gradove, obrnjene proti Atlantiku. Zato je dobila ime Miramare ali mirar el mar, kar pomeni pogled na morje.
Zgodovina gradu Miramare, ki se nahaja v Trstu ima korenine že v davnih časih, natančneje leta 1885, ko je Maksimilijan spoznal, da želi zgraditi grad v bližini zaliva Grignano.
Dela so se začela naslednje leto, ko je bil projekt zaupan arhitektu Carlu Junkerju. Na začetku Maksimilijan ni bil tako navdušen, da je za skico prosil celo drugega arhitekta, Giovannija Berlama. V nadvojvodovih očeh je bilo to drugo delo veliko boljše, čeprav je končni projekt še vedno ostal Junkerjev.
Ta grad ima izrazito neosrednjeveški slog. Je odsev eklektičnega sloga tega obdobja s kombinacijo renesančnih, srednjeveških in gotskih elementov. Sprva je imel mezzanin in tri nadstropja. Maksimilijan tega ni podprl, saj se je raje znebil enega od prvotno načrtovanih načrtov. Ko je prišlo leto 1859, je nadvojvoda nato izgubil položaj guvernerja Lombardsko-venetskega kraljestva in se je nato s svojo drago ženo preselil na grad. Čez nekaj časa je odpotoval v Brazilijo in izkoristil priložnost, da je popisal vse čudovite rastline, ki krasijo grajski vrt.
Maksimilijan se je nato vrnil na svoj ljubljeni dom. Vendar se je leta 1884 ponovno odločil za odhod, tokrat s Carlotto. Odpotovala sta v Mehiko. Do Maksimilijanove smrti v Queretaru sta preživela leta sreče na gradu Miramare.
Žal pa to ni bila edina tragedija, ki je doletela plemiško družino. Kmalu po smrti ljubljenega moža je Carlotta pokazala očitne znake duševne nestabilnosti in izgubila razsodnost. Za nekaj časa se je zaprla v grad, nato pa se je vrnila v Belgijo. Medtem je bil dokončan tudi del veličastnega gradu.
Prekletstva in zgodbe o duhovih na gradu Miramare
Carlotto je po izgubi ljubljenega moža zajela zaslepljena jeza, tako da je preklela celoten grad in vse, ki so se v njem zadrževali. Še bolj zanimivo je bilo, da je bilo med zidovi tega čudovitega, a neusmiljenega kraja tudi nekaj žrtev, ki jih je doletela usodna smrt.
Po Maksimilijanu je med zloglasnim sarajevskim atentatom, ki je botroval začetku prve svetovne vojne, kruto umrl avstrijski nadvojvoda Franc Ferdinand.