Božič je za marsikoga najlepši čas v letu, saj smo vsi dobro razpoloženi, mesta pa so bogato okrašena in tako sijejo v povsem drugačni svetlobi. Za božič oziroma malo pred njim se marsikdo odpravi tudi na izlet, in tako sva se s prijateljico lani podali na potep na Dunaj, da bi se naužili božičnega vzdušja na božičnem sejmu.
Prijateljica je ravno takrat zaključevala tečaj nemščine, in to je bil dober izgovor, da greva po nakupih v sosednjo prestolnico, saj naj bi hkrati vadila konverzacijo. No, pa jo je res – jaz pa ne. Nemščine se nisem nikoli učila, in vajena sem bila, da se povsod po svetu sporazumevam v angleščini. Prav zaradi lanskega izleta pa sem temu naredila konec in se tudi sama vpisala na tečaj nemščine.
Zakaj? Pravzaprav me jezik sam ni toliko očaral, da bi si bolj kot vse na svetu od Božička zaželela tečaj nemščine. Ne – očaralo me je samo mesto! Na Dunaju pred tem še nisem bila, a po tem izletu sem bila prepričana, da je to najbolj čudovito mesto za mlade, kjer znajo dobro poskrbeti za vse tisto, česar pri nas ne uredijo. In, ja, spomnila sem se, da je bilo v našem podjetju govora o tem, da se bo nekoga poslalo delati k matičnemu podjetju na Dunaj. Zakaj ne bi bila to jaz?
V službi sem povprašala, ali je delovno mesto še prosto, in povedala, da bi me zanimalo. Hkrati sem se vpisala na intenzivni tečaj nemščine. Sprva je sicer kazalo, da službe na Dunaju ne bom dobila, a ker so drugi sodelavci zaradi družin raje ostali v Ljubljani, so bile moje možnosti iz dneva v dan večje. Pridno sem se učila nemščine in tako pokazala, da dejansko zmorem, kar si zadam. In – septembra sem se že selila.
Služba je odlična in mesto mi je všeč še bolj kot prej. Tečaj nemščine nadaljujem kar na Dunaju, seveda pa mi gre ta zaradi vsakodnevne uporabe že precej dobro. Kadar ne gre drugače, pa vskoči angleščina. In tako bo za te božične praznike prišla prijateljica na obisk na Dunaj k meni – da bova spet odkrivali njegove lepote.
