Motorist sem že vrsto let, tako rekoč od mladosti, ko smo se vaški fantje pričeli voziti z mopedi in sanjarili o pravih cestnih motorjih, s katerimi bi lahko polagali ovinke in tudi nekoliko bolj navili hitrost. Svoj prvi pravi motor sem si kupil pri dvajsetih. Prevozil sem tako rekoč celo Evropo, zdaj, ko jih štejem že krepko preko 50, pa sem svojo strast do hitrosti zamenjal raje za strast do udobne vožnje. S športnih motorjev sem presedlal na potovalnega, saj se tako peljem bolj udobno (imam težave s koleni), poleg tega pa je nad počasnejšimi potovanji navdušena tudi moja žena.
Tisto, kar mi včasih na teh »počasnih« motorjih oziroma motorjih »za starčke« ni bilo všeč, so bila vetrobranska stekla, za katera se mi je zdelo, da dajo motorju še bolj neroden videz in da zagotovo zmanjšajo njegovo aerodinamičnost oziroma hitrost. Danes pa sem vesel, da imajo motorji vetrobranska stekla – ko je nora mladost za tabo, ti pihanje v obraz, pri katerem ti kožo zategne proti licem, ter piš v prsi, ki te skoraj sleče, prav nič več ne prija.
Svoj prvi potovalni motor sem kupil popolnoma nov, zdaj ga uporabljam tri sezone. Večinoma se z njim odpravim na pot čez vikend, ko se z ženo odpeljeva na lepše, včasih grem na kakšen zbor, poleti pa še vedno na nekoliko daljšo dopustniško turo (lansko poletje sva bila z ženo v Provansi).
In kako prav pridejo vetrobranska stekla se prepričam vedno znova. Žal pa imajo vetrobrani na motorjih tudi svojo slabost. Ker so izdelani iz pleksija, je treba računati, da se lahko tudi obrabijo – če za vetrobransko steklo ne skrbiš tako, kot je treba, lahko celo postanejo motna in izgubijo barvo (oziroma brezbarvnost). Razlog za to so menda predvsem agresivna čistilna sredstva, s katerimi se jih včasih lotimo, da bi z njih odstranili zmečkan mrčes.
Težavam na katero sem naletel tudi sam, pa je ta, da se je vetrobransko steklo poškodovalo. Od peska in kamenčkov, ki včasih priletijo vanj (in na srečo ne v motorista), je bilo moje vetrobransko steklo že polno drobnih pikic, ki so kazile njegov videz in turi vidljivost, zato sem se odločil, da pred novo sezono poskrbim za popravilo.
Ker so bile pikice majhne, sem v trgovini Yogi.si enostavno kupil pasto za poliranje, ki je namenjena prav za vetrobranska stekla. Nekaj izkušenj s poliranjem imam, saj sem v mladih letih pomagal pri avtoličarju, tako da se mi delo ni zdelo težko – lotil sem se ga kar sam. Za pasto je torej poskrbel Yogi.si, profesionalno polirko sem si izposodil pri kolegu (ki polira avtomobile), mišice pa sem moral uporabiti kar svoje. Res je, da sem bil po poliranju kar nekoliko utrujen, a na srečo so vetrobranska stekla majhna in sem zmogel. Moj motor je tako videti skoraj kot nov, z bleščečim vetrobranom, na katerem ni niti ena same poškodbe ali sledov uporabe.
